Ignacij - MIRKO PRŠINA

4. 6. 1943 – 1 .11. 2024

Ob vseh svetih se spominjamo svojih najdražjih, pokojnih, ki so v nas zapustili sledi in spomine. Razmišljamo o življenju in v tem jesenskem času, ko narava obarva drevesa ter počasi odpada listje, v družinskem krogu obiskujemo pokopališča in prižigamo sveče.

Ravno letošnji 1. november pa je zaznamovala žalostna vest, da nas je po bolezni, ki mu je počasi jemala moči, zapustil Ignacij Miroslav Mirko Pršina, oče, ded, brat, stric, svak, tast, izjemen spremljevalec, šofer ljudskih pevk in zelo aktiven prostovoljec Turističnega društva.

Mirko je bil rojen je v Dolenjskih Toplicah, leta 1950 se je družini pridružila mlajša sestra Anica. Po šolanju je mladi in postavni Mirko v Dolenjskih Toplicah kmalu spoznal svojo življenjsko sopotnico Mojco, s katero sta se poročila leta 1962 in si ustvarila družino, saj se je tega leta rodil sin Mirko - Mirč. Mirko se je izšolal za miličnika in mlada družina je najprej živela v Novem mestu, potem pa je poklicna pot mladega miličnika Mirka, pripeljala v Žužemberk, kjer se je družina razširila s sinovoma Andrejem in Jurijem. V kraju se je Mirko zelo vključil v življenje kraja, se pridružil žužemberškim gasilcem ter  s svojo dejavnostjo zapustil vidne sledi.

Mirko je bil vesten miličnik, svoje delo je opravljal odgovorno, a tudi človeško. Bil je miličnik, ki je lumpom znal stopiti na prste, pomoči potrebnim pa je bil zmeraj pripravljen pomagati. Bil je priljubljen in spoštovan. Z veliko ljubezni je spremljal svojo življenjsko sopotnico Mojco.

Mojca je izjemno zaznamovala ljudske pevke v pokrajinskih nošah turističnega društva, Mirko pa je zmeraj poskrbel za prevoz, spremstvo, podporo in je redno sodeloval na vseh vajah ljudskih pevk ter nastopih. S turističnim društvom je sodeloval po celotni Sloveniji in tudi v tujini. Sodeloval je tudi na pustnih karnevalih, srednjeveških dnevih in delovnih akcijah. Dejansko je bil vedno pripravljen pomagati, ne glede na uro, mraz ali vročino. Bil je prava opora, bil je član na katerega si se lahko vedno zanesel in se z njim imel lepo. Bil je oče in dedi. Imel je rad svoje sinove, njihove žene ter vnuke in vnukinje.

Zelo ga je potrla smrt prvorojenega sina Mirča, ob božiču 2021 pa še slovo svoje življenjske ljubezni in sopotnice Mojce. Po Mojčinem odhodu je začelo pešati tudi Mirkovo zdravje in zanj sta začela skrbeti sin Andrej in snaha Renata.

Mirko, skupaj smo doživeli veliko lepega, videli veliko novih krajev, spoznali veliko srčnih ljudi in se v prijetni družbi imeli lepo, bili smo srečni. S tvojim odhodom tam onkraj, je tu nastala praznina, pa ne samo v turističnem društvu, ampak tudi v ostalih društvih in organizacijah, v katerih si bil izjemno aktiven.

Za svoje prizadevno in aktivno delo si prejel več priznanj in zahval, med katerimi naj omenim priznanja za aktivno in prizadevno delo na področju razvoja turizma, leta 2007 zahvalo občine Žužemberk in leta 2012 priznanje občine Žužemberk, leta 2017 pa še zahvalo TD Suha krajina za 20 let aktivnega in prostovoljnega dela v turističnem društvu.

Vsi žalujemo, zelo žalujemo, vendar smo lahko ob tem tudi ponosni in obenem radostni, da smo bili lahko v tvoji bližini, v tvoji družbi in da smo lahko skupaj ustvarili čudovite, nepozabne spomine. Skupaj smo, tudi po tvoji zaslugi, ustvarili veliko dobrega in neizbrisnega.

Vsem, še posebno tvojim najbližjim, v imenu turističnega društva in ostalih organizacij, izrekam iskreno sožalje ter se ti iz vsega srca in z globokim spoštovanjem zahvaljujem za vse, kar si storil za Žužemberk, Suho krajino in še posebej za turistično društvo.

HVALA IN V ČAST TVOJEMU SPOMINU. BODI TAM ONKRAJ V DOBRI DRUŽBI, OB SVOJIH ...