V nedeljo, 26. septembra 2021, ob 14.00 smo v Društvu Fran Govekar Ig organizirali sedaj že tradicionalno kolesarjenje po Kramarjevi poti. Štartali smo na Igu, nato pa se odpeljali v Mateno, mimo Kramarjeve rojstne hiše do obnovljene in urejene podružnične cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Prijazno nas je sprejela in postregla oskrbnica cerkve Lojzka Petek. Današnja cerkev ima začetke v visokem srednjem veku. Arheološke raziskave so na tem mestu sicer potrdile prisotnost poselitve že v rimski dobi. V cerkvi je vzidanih več manjših ostankov rimskih spomenikov (danes so večinoma skriti pod fasado ali shranjeni v lapidariju v Iški vasi). Posvečena je sv. Mohorju in Fortunatu; bila sta oglejska svetnika in mučenca, Mohor naj bi bil po tradiciji prvi oglejski škof, Fortunat pa njegov diakon. Najstarejši del cerkve je ladja. V južni steni je ohranjen gotsko zašiljen portal in nekdanji stranski vhod v cerkev, nad katerim je preprost relief Kristusa iz 15. st. Na zunanjščini so vidni sledovi srednjeveških fresk. V baroku je bila cerkev delno predelana in posodobljena. V notranjosti sta od opreme najkvalitetnejša  stranska oltarja – gre za tip t.i. zlatih oltarjev, ki so značilni za 17. stoletje. Levo je oltar sv. Florjana, desno oltar posvečen Mariji – Žalostni materi božji. Prvotno je bil tu oltar sv. Andreja. Glavni oltar je iz 2. polovice 18. stoletja v katerem sta v osrednji niši kipa zavetnikov cerkve.

Pot smo nadaljevali skozi Brest, mimo pokopališča v Tomišlju, kjer je pokopan Franc Kramar, do cerkve Rožnovenske matere božje v Tomišlju. Pričakal nas je gospod župnik Frančišek Jerant in nam predstavil cerkev ter osvetlil Kramarjevo delo v Tomišlju, kjer je bil nekaj časa organist. Nato smo se skozi Vrbljene odpeljali do Strahomera, do Kramarjeve hiše, v kateri je živel z družino do smrti. Potem smo stopili do cerkve sv. Jakoba. Začetki cerkve sodijo v srednji vek, saj je znan podatek, da je bila cerkev ob koncu 15. stoletja ponovno posvečena. Najstarejši znani ostanki sodijo na začetek 15. stoletja – to so poslikave na zunanjščini. Iz tega časa je ohranjen tudi kamnit kip zavetnika cerkve sv. Jakoba, ki je del stalne razstave Narodne galerije v Ljubljani. Tudi v strahomersko cerkev je bilo vzidanih več ostankov rimskih spomenikov (danes so shranjeni v lapidariju v Iški vasi). Sv. Jakob je bil apostol, njegove relikvije hranijo na SV Iberskega polotoka v Santiagu de Composteli, ki je eno najbolj znanih romarskih središč v Evropi. Sv. Jakob zato velja za zavetnika romarjev. V notranjosti je na severni steni ohranjena poznosrednjeveška poslikava, kjer takoj prepoznamo motiv Pohoda in poklona sv. treh kraljev. Kasnejše prezidave so del poslikav uničile. V baroku je bila cerkev predelana. Sredi 17. stoletja so ji prizidali nov

prezbiterij. Verjetno so ob tej priliki naročili tudi nov oltar – tudi ta je, tako kot stranska oltarja v Mateni, tip zlatega oltarja. Na sredini prepoznamo sv. Jakoba. Na južni strani je bila prizidana kapela sv. Antona Padovanskega – oltar datira v prva desetletja 18. stoletja. Značilno za tisti čas je bilo bogato okrasje oltarja.

Naše kolesarjenje se je končalo na začetni postaji.

Zakaj kolesarjenje po Kramarjevi poti? Kdo je Franc Kramar?

Rodil se je 27. septembra 1890 v Mateni. Umrl pa 9. novembra 1959. Kot 16-letni fant je nastopil službo začasnega organista na Igu. Nato je s 17-timi leti zložil 40 svetnih napevov z naslovom Ižanski odmevi. Leta 1906 je začel uresničevati velikopotezni načrt za zbiranje ljudskega pesemskega izročila po vseh deželah takratne Avstrije. Bil je med najbolj vestnimi zapisovalci. S kolesom, vlakom ali peš je prekrižaril Slovenijo po dolgem in počez in od leta 1908 do junija 1914 zapisal 4740 ljudskih pesmi. Začel je v domačem okolju, na Ižanskem, kjer je zapisal kakih 800 pesmi. Samo njegov oče mu jih je zapel 100. V društvu želimo ohraniti spomin na delo in znanega Ižanca. Zato se v njegov spomin na Igu imenuje ulica. Društvo Fran Govekar pa v njegov spomin organizira tradicionalno kolesarjenje.

Mateja Jere Grmek