Pod tem naslovom je v četrtek 28. 10. 2021 v dvorani Centra Ig potekalo predavanje, na katerem smo si pobližje ogledali razvoj Iga od konca druge svetovne vojne do 80. let 20. stoletja.

Življenjske razmere v prvih letih po koncu vojne so bile skromne. Večinoma kmečko prebivalstvo se je tako kot drugje po Sloveniji soočalo s težavami v preskrbi in z zahtevami obvezne oddaje. Vas je med vojno utrpela gmotno škodo, od večjih poslopij sta bila huje poškodovana grad in šola, veliko je bilo tudi človeških izgub. Povojna obnova je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev potekala počasi. Na razvoj Iga so dodatno vplivali politično naravnani ukrepi nove ljudske oblasti, ki so posegli v gospodarsko strukturo vasi. Zaplembe, agrarna reforma in nacionalizacija, ki so bile izvedene med letoma 1945 in 1948, so imele namen odpraviti stare lastninske odnose in okrepiti gospodarski položaj države. Največ premoženja sta izgubila Josip in Antonija Palme, zadnja lastnika ižanskega gradu, sledila jima je Župnija Ig. Večina odvzetega premoženja je bila razdeljena državnim ustanovam, na primer Ministrstvu za notranje zadeve za potrebe kazenskega zavoda in Gozdnemu gospodarstvu, del je prešel v upravo Krajevnega ljudskega odbora Ig. Na njem se je oblikovala tudi nova gospodarska podoba vasi. Eno od novoustanovljenih podjetij je bila Okrajna kovinska industrija Ig, zasnovana leta 1948 na podlagi nacionaliziranega premoženja Cirila Podržaja.

V povojni čas segajo tudi začetki zapora. Na razlaščeni zemlji zakoncev Palme je bilo ustanovljeno Državno posestvo Ig, ki je delovalo v okviru Kazensko poboljševalnega zavoda Ljubljana. Prvi obsojenci iz Ljubljane so na Ig prišli najkasneje januarja 1947, ko so začeli obnavljati grad. Delali so tudi na kmetijskem posestvu in v raznih delavnicah. Šele leta 1954 je bil na Igu odprt samostojni kazensko poboljševalni dom za moške, ki je deloval do julija 1956. Takrat so jih premestili v druge zapore po Sloveniji, na Ig pa so prišle obsojenke iz Kazensko poboljševalnega doma Brestanica.

Ig je leta 1952 postal center samostojne občine, a le za tri leta. Z uvedbo komunalnega sistema, s katero je bila povezana tudi politična želja po odpravi socialnih in razrednih razlik oziroma razlik med mestom in podeželjem, se je leta 1955 pridružil občini Ljubljana Rudnik. Proces združevanja se je končal leta 1961 z ustanovitvijo velike občine Ljubljana Vič – Rudnik. Ob tem se je odločanje o razvojnih projektih bolj kot prej premaknilo v Ljubljano, že tako skromna sredstva pa so se delila na mnogo večje območje, kar je dodatno upočasnilo razvoj infrastrukture.

Bližina glavnega mesta tako ni pripomogla, da bi se kraj hitreje razvijal. Gospodarski razvoj, ki je bil po vojni začrtan z ustanovitvijo raznih krajevnih podjetij, ni imel pričakovanega uspeha. Podjetja so se v 50. letih pogosto borila z nizko storilnostjo, slabimi pogoji za delovanje in razvoj ter s pomanjkanjem surovin. Življenje ljudi je ostajalo razmeroma skromno vsaj do sredine 50. let, pa tudi kasneje je modernizacija razmeroma počasi prihajala v kraj. Lokalna oblast se je trudila z razvojem kraja in njegove infrastrukture, a najpogostejša ovira so ostajala skromna finančna sredstva. Največji investicijski podvig je bila obnova stare šolske stavbe in izgradnja nove sredi 60. let. Ostala infrastruktura se je razvijala z majhnimi koraki. Vedno znova je zmanjkalo sredstev za modernizacijo vodovoda, ki je ostala največja neuresničena želja prebivalcev.

Vsekakor pa skromno življenje ljudi ni oviralo pri razvijanju pestrega družabnega življenja. Kultura, šport in razna društva so se vztrajno razvijali ter skrbeli za živahnejši prosti čas. Ob sicer redkih dokumentiranih primerih so ljudje celo pokazali, da se ne strinjajo z načrti oblasti, ki so šli v škodo kraja in njegovega razvoja. Prav tako nova družbena ureditev ni mogla izkoreniniti starega načina življenja in kljub željam partije po večjem političnem udejstvovanju med ljudmi ni bilo pretiranega zanimanja zanjo.

Če so bili v začetku 50. let prebivalci Iga še v veliki meri vezani na kmetijstvo, so bili na prelomu v 60. leta že vidni prvi znaki deagrarizacije. Povečevalo se je število zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih, s tem pa so prišle spremembe v načinu življenja, postopno se je zviševal življenjski standard. Vse več ljudi je iskalo delo v Ljubljani, kjer je bilo sredi 70. let zaposlenih kar 70 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Največja delodajalca v kraju sta bila takrat Kovinska industrija Ig ter Mizarstvo in tapetništvo Ig, manjše število ljudi je bilo zaposlenih v obrti, trgovini, šoli in vrtcu, odprl pa se je tudi obrat Silvaprodukta.

Kraj je po letu 1965, kot mnoga druga večja primestna naselja, postopoma začel izgubljati prvotni podeželski značaj, s spremembo življenjskega sloga in rastjo števila prebivalcev so prišle tudi nove želje in potrebe, tako po razvoju infrastrukture kot po urbanističnih načrtih. Podrobni urbanistični red za naselje Ig je bil sprejet sredi sedemdesetih let, deset let kasneje so ga še nekoliko posodobili. Čeprav je predvideval celovit razvoj infrastrukture, vključno z razvojem trgovske mreže in cestne infrastrukture, je mnogo projektov ostalo nerealiziranih. Občina Ljubljana Vič – Rudnik se je namreč od sedemdesetih let naprej borila s čedalje večjim proračunskim primanjkljajem, kar so najbolj občutili ravno podeželski kraji, ki so bili pri razvoju in vzdrževanju obstoječe infrastrukture najbolj zapostavljeni. Vrtec, ki je od leta 1969 deloval v prostorih bivše kmetijske zadruge, se je šele v osemdesetih letih preselil v novo stavbo, zgrajeno s sredstvi samoprispevka. Šola je v tem desetletju dobila telovadnico in prizidek. V kraju so začeli graditi tudi šest blokov s solidarnostnimi stanovanji, kar pa je ponovno odpiralo vprašanje izgradnje kanalizacije s čistilno napravo. Ostala infrastruktura je žal stagnirala.

Več o zgodovini Ljubljane in njenega podeželskega zaledja v času socializma lahko preberete v monografiji »Bili nekoč so lepi časi«: Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v času socializma. V njej so opisane tudi prakse, ki so jih posamezniki sprejeli za obvladovanje svojega vsakdana in za izboljšanje življenjskih razmer. Monografijo lahko kupite na Študijskem centru za narodno spravo (info@scnr.si).

Hkrati vabim vse, ki bi bili pripravljeni deliti spomine na ta del ižanske zgodovine in mi pomagati odkriti tudi tisto, kar ni zapisano v arhivskem gradivu, da se mi oglasijo na naslov jelka.piskuric@scnr.si ali na telefonsko številko (01) 2306 703