Jakoba J. Kendo poznamo predvsem kot poznavalca fantazijske literature in prevajalca knjig o Harryju Potterju v slovenščino, zadnja leta pa ga spoznavamo še kot pohodnika, promotorja hoje in pisatelja. Lotil se je namreč izziva, na katerega se je pripravljal skoraj tri desetletja: leta 2017 je prehodil ‘mater vseh transverzal’, 3500 km dolgo Apalaško pot v ZDA, in nato vzpostavil celotno traso slovenske Transverzale. Predlani jo je skupaj s svojima otrokoma v zgodnjih najstniških letih tudi prehodil. Svoje izkušnje je opisal v dveh potopisnih romanih, v katerih najdete kup uporabnih nasvetov, če se želite tudi sami odpraviti na takšno pustolovščino. Transverzalo pa namerava opremiti tudi z vodnikom v tiskani obliki in z vodniško aplikacijo za mobilnike.

Jakob J. Kenda je eden od največjih slovenskih promotorjev hoje. Fotografija: Jurij Vižintin

Pobudo za krožno pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet, je dal že po drugi svetovni vojni takratni vodja mariborskih markacistov Šumljak. A speljana je bila le polovica kroga na severu in zahodu, saj tedanja oblast ni dovolila prostega vandranja po kočevskih gozdovih. Tako je še posebno dragoceno, da jo lahko od predlani, ko je Jakob J. Kenda določil tako nujne popravke stare polovice kot potek manjkajoče, prehodimo v celoti. Njena trasa je sedaj dolga skoraj 1200 km in ima blizu 70 km skupnega vzpona. Domala vsa sledi označenim potem, na nekaterih odsekih pa ima več različic, da bi jo lahko res prehodil prav vsak. Če hodimo s standardnim dnem počitka na teden, potrebujemo dva meseca, da jo prehodimo v celoti. A ni treba, da se takoj lotimo tako velikega podviga, saj je zasnovana tako, da si lahko manj pripravljeni pohodniki izberejo samo posamezne odseke. Raziskovanje poti, ki vodijo mimo toliko manj znanih, a nič manj pomembnih biserov naravne in kulturne dediščine, je v tem času še posebno dragoceno.

Omenili smo razloge, da Transverzala ni bila sklenjena prej. Pa daje tem krajem pridih prepovedanega samo polpretekla zgodovina ali predvsem divja narava?

Predvsem predeli primorskega, notranjskega in dolenjskega sredogorja nudijo izkušnjo, ki je v Evropi zelo težko dosegljiva: izkušnjo divjinskega pohodništva. Na naših gozdnatih hribovjih ni namreč samo temu primerne samote; na njenem najglobljem predelu, na 180 kilometrih poti od Snežnika do Mirne Gore nad Belo krajino, z otrokoma na pohodu po Transverzali nismo srečali enega planinca. Odsotnost ljudi pomeni tudi prisotnost velikega števila živali – od velikih zveri in kač do divjih svinj in ujed. Že zato je težko najti kaj lepšega, kot je po celem dnevu hoje skupaj z otrokoma taboriti v globini gozdov.
 

Vas je prav kočevski odsek poti in razlog, da celotne Transverzale niso sklenili že prej, spodbudil k razmišljanju o še vedno aktualni delitvi Slovencev in preseganju razlik, o čemer pišete v knjigi?

Ena izmed lastnosti vseh transverzal je, da so združevalne: če mesece dolgo preživiš na takšni poti, te prav gotovo naveže na deželo in ljudi, katerih odsev je, z njeno deželo in njenimi ljudmi prav gotovo ne moreš biti več v sporu. Taka je že ameriška Apalaška pot, prva sodobna transverzala, saj je nastala tudi kot šiv, ki naj povezuje sprti ameriški polovici, Sever in Jug. In ta združevalnost je v ideji naše Transverzale še toliko bolj poudarjena, saj je edina med vsemi transverzalami krožna, kakor nekakšen prstan je: združevalnost naše Transverzale je torej še okrepljena, saj je takšna že po svoji obliki. Zato je bil to gotovo še en razlog, da jo je bilo nujno končno speljati v celoti, jo prehoditi in razglasiti za odprto: združevalnost Transverzale je vendar preprečil ravno vrh tistega našega stoletja trajajočega razkola, tega pa preprosto ni mogoče dopustiti, spor pač ne sme zmagati!

Zaščitno območje okoli Rajhenavskega pragozda, prek katerega se Transverzala prebija po trasi izvrstne Roške poti.
 

Raziskovalno in popotniško žilico ste imeli menda že kot otrok – pri desetih letih ste se s precej starejšima sestrama odpravili s kolesi v Dubrovnik, v najstniških letih pa ste prvič prehodili Transverzalo. Kako se vaša mladostniška popotniška izkušnja razlikuje od sedanje?

V najstniških letih sem prehodil staro polovico Transverzale, ki ne more šteti za pravo transverzalo, saj preprosto ni dovolj dolga: dober mesec, raje dva, traja, da se v pohodniku odvijejo vsi fizični in psihični procesi, zaradi katerih lahko samo prava transverzala dosega najpomembnejše cilje in smisle teh dolgih poti, vključno z omenjeno združevalnostjo. Sicer pa se doživljanje poti v mladih in zrelih letih gotovo najbolj razlikuje po tem, kar je tudi bistvena razlika med tema življenjskima obdobjema. Mlad pohodnik se v spremstvu odraslega počuti kot pod božično jelko: toliko nepričakovanega, toliko novega, zanimivega, prav fascinantnega – in vse to je tudi zame! V zrelih letih spremljati mladega pohodnika pa je morda še lepše – počutiš se ko Božiček, toliko lahko daš.
 

Se vam je pri nas, še bolj pa na Apalaški poti, kdaj porodila asociacija na popotovanje bratovščine v Gospodarju prstanov, glede na to, da je vaša druga strast fantazijska literatura? Ali je v resnici pohodništvo veliko manj mistična in veliko bolj prizemljena izkušnja?

Fantazijska literatura, sploh njen sodobni model, kakršen se je uveljavil s Tolkienovim Gospodarjem, ima gotovo nekaj sorodnosti s transverzalami. Oboje ima na primer omembe vreden obseg, zaradi katerega je recimo v prevod sodobne fantazije in v pohod po kakšni transverzali treba vložiti kar nekaj truda. Mnogi avtorji, vključno s Tolkienom, so tudi trdili, da fantazijska literatura zdravi, in taisto trdijo mnogi pohodniki na transverzalah. In ob nizu drugih sorodnosti se oboje napaja pri istem viru: pri človeškem enačenju poti, sploh dolge poti, z življenjem; ne le da je pot junakov v fantaziji in pot po Transverzali metafora življenja, ti dve poti na svoj način sta življenje.

Divje jezero, eden od mnogih biserov na popravljeni trasi Transverzale od Idrije do Golakov.
 

Pravite, da bi moral iti vsak človek na tako pot trikrat v življenju – prvič v mladih letih, kot na nekakšno iniciacijo, in še dvakrat, kot v premislek o svojem dotedanjem in preostalem življenju: v srednjih letih in ob upokojitvi. Ob vedno bolj sedečem življenjskem slogu, ki ga je še zabelila korona, je jasno, kako dobrodejno je to za nas fizično. Kaj vse pa pridobimo psihično?

Na kateri koli od najbolj priljubljenih transverzal se ti takoj posveti, da je spisek tega prejkone neskončen. Vsaj tisto, kar sem videl na teh poteh sam, potrjuje znano tezo, da transverzale čisto nič ne pomagajo samo pri tistih redkih psihičnih težavah, ki so neozdravljive. Ampak seveda, mogoče imaš še več od takšne poti, če nimaš kakšnih strašnih težav: več kot prav ti pride, če imaš čas malo pretehtati, kakšna je bila tvoja pot do tu in v katere smeri bi bilo dobro, da se vije v prihodnje.

Jutranji pogled s Krna vzdolž Bohinjsko-tolminskega grebena, v ozadju Grintovec.
 

Ste imeli na poti kdaj tudi vsega dovolj in razmišljali, da bi odnehali? Ne nazadnje ste Na Apalaški poti zboleli, shujšali 15 kg, premagovali vremenske nevšečnosti …

Ne, o tem dejansko nisem razmišljal, saj za to nisem imel prav nobenega razloga. Pa ne, ker bi bil neki superjunak, naenkrat prehoditi katero od transverzal ni prav nič posebnega To je zmoglo celo že mnogo invalidov in njihovi dosežki so res vredni občudovanja, ti pa se moraš samo pripraviti, kot je treba. Recimo glede izgube telesne teže, ki jo omenjate. Preden kreneš na katero koli pot, se o njej kajpak poučiš, in za Apalaško je znano, da povprečen transverzalec na njej izgubi 13,5 kilograma. In ker imam jaz postavo bobipalčke in si tega ne morem privoščiti, je bil slajši del priprav zame tudi to, da sem se malo poredil: kakšne pol leta prej sem vsak večer dal duška svoji ljubezni do vsega sladkornega.
 

Se vaša slovenska in ameriška popotna izkušnja močno razlikujeta in v čem? In kakšni so Američani, ki jih imamo stereotipno za vse kaj drugega kot pohodnike?

Vsaka transverzala je odsev svoje dežele in svojih ljudi, zato je seveda vsaka nekaj čisto svojega. Naša Transverzala se že ‘iz aviona’ očitno razlikuje od Apalaške po tem, da je naša dežela veliko bolj razgibana, zato pa je naša pot bolj ‘poskočna’: Apalaška sicer slovi po tem, da se na njej nabere noro dosti vzponov in spustov, več kot na kateri koli izmed najbolj slovečih transverzal … A na naši je na povprečen kilometer še za tretjino več vzpona! Spet po marsikateri drugi plati pa sta si izkušnji Apalaške in Transverzale pretresljivo sorodni. Resno, po nekaj tednih v ameriških gozdovih sem se začel na ves glas krohotati – bilo je vendar prav tako, kot da bi šel čez pol sveta … in bi prišel domov! Ne samo da je teren Apalačev tako zelo podoben večini našega, torej našemu predalpskemu sredogorju in Karavankam, še bolj pretresljivo je bilo, kako znani so se mi zdeli obrazi tam živečih ljudi. Popotni tovariši, ki sem jih spoznal v Ameriki, so me dostikrat sumničavo spraševali, ali jaz res nisem še nikoli hodil po teh njihovih gozdovih. »Če si tu prvič, kako da se potem tako dobro znajdeš med našimi rovtarji?« so me spraševali.

Več informacij najdete na spletnih straneh www.apalaska.si in www.transverzala.si, kjer lahko tudi naročite oba potopisa.
 

Kateri deli naše Transverzale so vam najbolj všeč? Kateri so primernejši za začetnike in katere odseke priporočate družinam z otroki?

Ker je povsod lepo, je užitek na poti odvisen predvsem od tega, kako je speljana, vzdrževana in označena. Transverzala zato na vsakem odseku krožne trase poteka po najboljši možni izmed obstoječih markiranih poti. Ob marsikateri takšnih stezá se ti orosijo oči, toliko je za njo očitno predanega dela in stoletij izkušenj – in večino takšnih mi je uspelo v romanu s Transverzale vsaj omeniti. Ker rad pišem naklonjeno, a vseeno objektivno, pa je navedenih tudi kar nekaj poti, po katerih je bilo treba speljati krog, ker ni bilo boljše možnosti, a so vse prej kot popolne.

Kar se tiče priporočil začetnikom in družinam z mlajšimi otroki, pa je treba najprej poudariti, da naj bi bila vsaka transverzala namenjena vsem in je bil tak tudi izvirni predlog za našo Transverzalo. A izvedba predloga je šepala tudi v tem smislu: na stari polovici je bilo kar nekaj zelo zahtevnih odsekov, ki jim nikakor niso kos vsi. Zato ima zdaj Transverzala na takšnih odsekih več variant in jo končno lahko v celoti prehodijo res vsi, tudi začetniki in družine z mlajšimi otroki. Celo takšnim planincem torej lahko priporočam kateri koli odsek, seveda v različici, ki so je sposobni.

Več informacij najdete na spletnih straneh www.apalaska.si in www.transverzala.si, kjer lahko tudi naročite oba potopisa.
 

Kakšni so vaši načrti za naprej? Se boste odpravili še na kakšno daljšo turo? Pripravljate tudi vodnik po Transverzali v obliki mobilne aplikacije …

Mika me cela vrsta daljših tur, a zdaj se mi zdi bolj pomembno napraviti še zadnji korak, s katerim bi dal Transverzali možnost, da dejansko zaživi. Roman z nje sem nalašč napisal tudi kot nekakšen priročnik: seveda ni sistematičen, a bralec bo zaradi tega v branju bolj užival in z nekaj pozornosti vseeno razbral vse bistvene napotke: kako se pripraviti, v kakšnem pohodniškem slogu prehoditi kateri del, kaj torej vzeti s sabo, na kaj je treba biti nujno pozoren na poti, kakšen je pravilni odnos do divjih živali, kako taboriti itd. Za malo bolj izkušene pohodnike bo roman torej čisto zadoščal. Tisto, kar manjka manj izkušenim planincem, pa je seveda vodnik po sami poti z množico konkretnih informacij o njej. Zaradi naše navezanosti na papir ga načrtujem tudi v tiskani obliki, sicer pa v sodobnejši, ki prvo prekaša v toliko pogledih: ja, v obliki mobilne aplikacije, kakršno imajo že mnoge druge transverzale.

Mateja Blažič Zemljič

Foto: Jakob J. Kenda