Hotiza je lepa prekmurska vas, ki spada v občino Lendava. Obdana je z vrbami, topoli in znano jelšo. Ne manjka tudi drugih značilnosti, kot so lokvanji, štrki in mrtvice reke Mure. Leži na nadmorski višini 165 m, ob reki Muri. To je obmejno gručasto naselje v južnem delu Dolinskega, leži med glavno cesto Lendava in Murska Sobota ter staro strugo reke Mure. K naselju sodi tudi zaselek Ložič ob cesti proti Veliki Polani in Grede ob glavni cesti proti Črenšovcem. V okolici naselja so na peščeni ravnini njive in travniki, več je tudi gozda (vrbe, topoli, jelše …). Ob Muri in njenih mrtvih rokavih je svet poplavljen. Jugozahodno od kraja je v nižinskem gozdu Orlovščku, nekdanji posesti beltinskih grofov, bogato lovišče fazanov in druge divjadi. Zahodno od naselja je kilometer dolgo Hotiško jezero, ena izmed najbolj znanih mrtvic. Začenja se ob glavni cesti pri Jula Marof in se nadaljuje proti JV v Orlovšček in proti reki Muri. Bujno vodno rastlinstvo z lokvanji, vodne ptice in ribe ter ob bregovih težko prehodni pra gozd nudijo dobre pogoje za turizem. Kraj Hotiza je prvič omenjen leta 1389. Sredi vasi stoji Župnijska cerkev svetega Petra in Pavla.
Vas se prvič omenja leta 1389. V starih listinah »bukvah« se navaja pod imenom Hodica. Pomenilo naj bi kraj, kjer so ljudje »hodili« z brodom prek reke Mure. Tudi v času Avstro-Ogrske je vas imela ime Murarev – kar naj pomeni murski brod. Dokumenti govorijo, da je vas med madžarsko revolucijo 1848/49 mnogo trpela, ker je podpirala Jelačićevo vojsko. Da bi preprečili prehod cesarske vojske, so brod Madžari 13.12.1884 potopili in pozneje obnovili.
Vas leži na narodnostnem križišču. Včasih so se Hotižanci bolj ozirali za partnerji čez breg Mure, ki ni nikoli delila ljudi. Vas je bila prvič omenjena leta 1389 pod imenom Hodica. Pomenilo naj bi kraj, kjer so ljudje »hodili« z brodom prek rek Mure. Tudi v habsburški monarhiji je vas imela ime Murarév kar naj pomeni murski brod. Dokumenti govorijo, da je vas med madžarsko revolucijo 1848–1849 utrpela mnogo škode, ker je podpirala Jelačićevo vojsko. Da bi preprečili prehod cesarske vojske, so brod Madžari 13. decembra 1848 potopili.
Najpomembnejša panoga Hotize in okoliša je kmetijstvo, kjer sta pomembna poljedelstvo (koruza, pšenica, krompir, buče) in živinoreja, katere obseg pa se zmanjšuje. Ob Muri in njenih mrtvih rokavih je svet poplavljen. Jugozahodno od kraja je v nižinskem gozdu Orlovščku, nekdanji posesti Beltinskih grofov, bogato lovišče fazanov in druge divjadi.
Število prebivalstva se na Hotizi iz desetleta v desetletje spreminja in niha. Leta 1869 je bilo v vasi le 428 prebivalcev, kar je najmanj po v zapisani zgodovini vasi. Kasneje se je število prebivalcev povečevalo, višek pa je doseglo leta 1948, ko je Hotiza štela kar 1052 prebivalcev. Po tem letu je število spet upadlo, vzrok zato naj bi bilo preseljevanje čez lužo. Po podatkih statističnega urada je na dan 1.1.2023 Hotiza štela 756 prebivalcev.
Leta 1886 so na pobudo in na stroške vaščanov odprli poslopje enooddelčne rimokatoliške ljudske šole. Prej so šolarji obiskovali madžarsko šolo na Kapci. Prvi učitelj je bil v letih 1868–1888 György Molnár. Požar leta 1914 je zgradbo močno poškodoval, zato so jo prenovili, dozidali še eno učilnico in tako je bila šola dvooddelčna. Pouk je potekal v madžarščini, le verouk je bil v slovenščini. Med 1. svetovno vojno otroci skoraj niso hoteli v šolo, ker so bili v zgradbi nameščeni razni vojaki. Po temeljitem popravilu se je pričel reden pouk šele leta 1920/21. Prvi upravitelj po vojni je bila Janoš Habect, nato Josip Aničič, po letu 1923 pa Izidor Horvat, ki se je rodil v Žižkih. Po premestitvi Horvata sta upravitelja Avrelij Rajc (1931-34) in Jožica Kotnjek do 1941. Med okupacijo so učitelje »prišleke« izgnali iz Prekmurja. Poučevali so József Horváth, Ana Graf, Terezija Tanai. Deloma so poučevali slovensko. Po osvoboditvi se je vrnila Jožica Kotnjek, za njo pa še več slovenskih učiteljic. Leta 1922 je šola postala triooddelčna, leta 1934 pa je postala štirioddelčna. S prostovoljnim delom vaščanom in sredstvi KS je bila zgradba leta 1993 obnovljena. Med vojno za Slovenijo leta 1991 so bili v njej nameščeni pripadniki Teritorialne obrambe Slovenije. Trenutno sta v njej vrtec in knjižnica.
Iz cerkvene kronike je razvidno, da je župnija Hotiza dolgo spadala pod Lendavsko župnijo, katere začetek sega celo v 9. stoletje, v dobo Pribina in Koclja. Po prizadevanjih častnega kanonika, lendavskega dekana in vaščanov Hotize je leta 1924 Hotiza leta postala samostojna ekspozitura. Prvi ekspozit, ki je prišel v Hotizo je bil Jože Tivadar, rojen v urnišču, ki je dal dograditi tedanjo cerkev. Leta 1926 je prišel kot kaplan v Hotizo g. Zadravec, ki se je lotil gradnje župnišča. Obnovljen je bil tudi glavni oltar, kjer so slike svetega Petra in Pavla. Leta 1934 je velika prelomnica za bogoslužje in vaščane Hotize. Prišel je novomašnik Jože Berden, žal je moral leta 1941 v pregnanstvo na Madžarsko. Med 2. svetovno vojno so se stvari spremenile zaradi okupacije Prekmurja. Po drugi svetovni vojni se je med svoje vrnil Jože Berden (†1975). V cerkvenih obredih je nadaljeval s knjižno slovenščino. Do leta 1985 sta še opravljala bogoslužje Ivana Kolenc in Štefan Zver. Viljem Kovač, rojen v Gradu na Goričkem je leta 1985 prevzel župnijo. Obnovil je župnišče, cerkvi uredil elektroniko zvonov.
Hotiškemu jezeru pravimo tudi Jula Marof, in sicer po rodbini Marof. Jezero leži na nadmorski višini 165 m, je globoko do tri metre in ima površino 4 ha.
Mrtvica pomeni raven svet, ki je neposredno ob strugi reke. Hotiško jezero je življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V jezeru so svoj dom
našle zanimive vodne rastline, ribe, vodni ptiči in številni vodni nevretenčarji. Med ogrožene vodne rastline spadajo: rumeni blatnik, beli lokvanj, gobasta vodna leča, žabji šešek ter navadna in mala mešinka. Južno od jezera se razprostira nižinski pragozd Orlovšček, ki je eden od redkih naravno ohranjenih ostankov gozda na tem področju. Jezero z okolico je čudovit kraj za sprostitev in rekreacijo. Legenda: Ob jezeru je nekoč stala cerkvica, ki se je ob poplavi pogreznila v jezerski mulj. Če dobro prisluhnemo, še dandanes slišimo zvonove, ki odzvonijo pod vodo.
Pot, ki je krožna, se začne pri starem mlinu na Hotizi oz. pri hotiškem brodu. Vodi nas približno 500m proti mejnemu prehodu z Hrvaško, kjer se držimo desne in hodimo naprej proti Mirišču. Ko pridemo do zaselka s štirimi hišami pot nadaljujemo naravnost do točke treh grofij, kjer je postavljen mejni kamen ter informativna tabla z opisom vseh treh nekdanjih grofij. Pot nadaljujemo ob polju po gozdnem robu in naprej med polji proti lovski hiši, kjer zavijemo desno in se skozi idiličen gozd sprehodimo do hotiškega jezera. Nato po traktorski stezi sledimo le še glavni cesti proti Lendavi in se vrnemo skozi vas Hotiza do začetne točke. Seveda se po želji lahko sprehodimo tudi v nasprotni smeri.
Dolžina poti: 10 km;
Čas hoje: 2h
Na spletni strani Planinskega društva Lendava si lahko tudi prenesete GPS koordinate poti. https://www.pdlendava.si/tematske-pohodniscaronke-poti.html
Blizu zaselka Brezovec leži ohranjeno znamenje, ki je nekoč predstavljalo stičišče treh bivših velikih zemljiških gospostev, in sicer: beltinskega, čakovskega in (dolnje) lendavskega. Na mestu leži opisna tabla, kjer si lahko preberete več o življenju teh treh gospostev ter si sprostite.
Hotiški brod sega daleč nazaj v zgodovino in po njem bi naj dobila naša vas celo ime. Vas je bila prvič omenjena leta 1389 pod imenom Hodica. Pomenilo naj bi kraj, kjer so ljudje »hodili« z brodom prek reke Mure. Tudi v Habsburški monarhiji je vas imela ime Murarév, kar naj pomeni murski brod. Dokumenti govorijo, da je vas med madžarsko revolucijo 1848–1849 utrpela mnogo škode, ker je podpirala Jelačićevo vojsko. Da bi preprečili prehod cesarske vojske, so brod Madžari 13. decembra 1848 potopili. Brod je služil za prevoz ljudi in vozov čez reko Muro. Na drugi strani Mure so ljudje imeli vinograde, gozdove, njive in tudi sorodnike, ki so jih obiskovali. Pozneje je brod služil kot turistična zanimivost, ki so si ga turisti prišli ogledat od blizu in daleč. Po razpadu Jugoslavije, ko sta nastali novi državi Slovenija in Hrvaška, se je brod preselil na potok »Jedro«, ki teče ob robu naše vasi in je sedaj namenjen za turistične oglede.
Na Hotizi je ob poti, po kateri so božjega služabnika Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt, postavljen križev pot. Križi so izdelani iz umetnega kamna in so različnih oblik, tako da že oblika znamenja nakazuje vsebino. Znamenja tega križevega pota govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. Darove za križe so prispevali otroci, mladina, člani ŽPS, drugi verniki in duhovniki iz vse soboške škofije, pa tudi nekatere ustanove in posamezniki. Urejena je tudi okolica posameznega znamenja. Križev pot je v nedeljo, 3. aprila 2011, blagoslovil škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Hotiza je do ustanovitve lastne župnije leta 1955 spadala pod lendavsko župnijo. Leta 1924 so se domačini odločili za širitev tedanje kapelice Srca Jezusovega in še istega leta so jo tudi dokončali. Razširili so ladjo, dozidali križni prezbiterij ter zgradili zakristijo. Tloris cerkve je v obliki križa. Posebnost hotiške cerkve so gotski podporniki z romanskim okrasnim vencem okoli strehe. Cerkev je posvečena sv. Petru in Pavlu, ki sta tudi upodobljena na sliki na glavnem oltarju, sv. Peter s ključi, sv. Pavel pa z mečem in knjigo.
Sv. Peter je tudi zavetnik ribičev in tako tudi povezan z našo vasjo, ribištvom in ribami.
Pred glavnim oltarjem je novejši daritveni oltar, ki je obrnjen k ljudstvu. V cerkvi se nahajata še stranska oltarja. Na desni je oltar Srca Jezusovega, ki je prej služil kot glavni oltar, na levi pa je Marijin oltar. Istega leta, kot so razširili cerkev, je Hotiza postala samostojna duhovnija (ekspozitura), leta 1955 pa samostojna župnija. Župnija zajema zgolj naselje Hotiza.
Skulpturo hotiškega ribiča »Tinča« smo ob 20-letnici Hotiških ribiških dni (leta 2015) postavili ob brodu in brodarski hišici. Od takrat naprej smo imeli sanje, da bi naš ribič Tinč postal »učitelj, mentor« naših otrok. Tako smo zasnovali idejo o učni poti, ki bo ne le našim turistom, temveč tudi našim otrokom in vsem, prikazovala življenje ob reki Muri. Po nekaj kilometrov dolgi (ravnina), za otroke in starejše prilagojeni poti, poti, ki vodi do znamenitosti Točke treh grofij - PLANINSKA POT TREH GROFIJ. Na poti pri brodu je lociranih 6 doživljajskih, vrtljivih plošč za spoznavanje življenja ob reki Muri – dvoživke, plazilci, ribe, živali ob Muri, vodne rastline, obvodne rastline. Živalski in rastlinski svet ob reki Muri. Učna pot (v delu gozda, kjer se bober nahaja) vsebuje tudi opazovalnico za bobre. V letu 2018 smo v sodelovanju z Čebelarsko zvezo Slovenije zasadili medovito drevo – lipo in tako prispevali delček k ohranitvi čebel in drugih opraševalcev. Ob tem drevesu smo postavili poučno ploščo o čebelah, njihovem življenju in postavili dom za žuželke.
Tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom »Življenje ob reki Muri« pa lahko spoznate tudi življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Pridite in pokusite izvrstne murske ribe, pripravljene na »hotiški način«. Prireditev poteka vsako leto 3. vikend v juliju.
Drevored prijateljstva, stara preša, vodomet, otroško igrišče,ipd.
