TOVARNA VOLNENIH IZDELKOV BAČA PODBRDO NA FILMSKEM PLATNU

V Podbrdu  so se v letu 2018 razveselili potrditve projekta Mrouce cajta (Drobtinice časa), financiranega iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republike Slovenije, katerega prevladujoči produkt je dediščina kraja. Da je ta tako bogata, so skozi svojo večletno dejavnost spoznala krajevna društva, ki so s projektom dobila priložnost, da jo trajnostno umestijo v prostor in ponudijo zainteresirani javnosti.

Kot zadnji in najzahtevnejši produkt je bil predstavljen dokumentarni film o industrijski dediščini, ki obravnava  ustanovitev, delovanje in pomen nekdanje Tovarne volnenih izdelkov Bača Podbrdo (TVI Bača). S tipanjem po sledeh 47 let trajajočega rokovanja z uspehi in neuspehi se je spopadel partner projekta Kulturno tehnično turistično društvo Baška dediščina. Nastalemu petdesetminutnemu odtisu, ki je med nastajanjem dobil naslov Nitke in zanke ponosa, je društvo nameravalo posvetiti poseben večer. Ker pa so razpoke v času namero onemogočile, ga je čisto na koncu leta 2020 premierno zagnalo na spletu in ga naložilo na portal youtube. Posvetilo ga je nekdanjim zaposlenim, ki jih je bilo v najboljših časih 361.

Društvo je zgodbo TVI Bača  uglaševalo z občutljivo pozornostjo in z globokim spoštovanjem do edine industrijske dediščine v gornjem delu Baške grape v vsej njeni zgodovini. V srcih in zavesti predvsem nekdanjih zaposlenih je namreč še zelo živa čeprav je  trenutek neznosne osuplosti, ko so se ob zaustavljenih nitih zdrznili izurjeni prsti, prišel že leta 2002. Z več kot 160 sodelujočimi jo je mojstrilo skoraj dve leti. Oživljalo jo je predvsem s pomočjo pisnih virov, najdenih v arhivih, v časopisih in revijah ter v tovarniškem glasilu Bača. Neprecenljiv pa je bil odziv nekdanjih zaposlenih. Na delavnicah v krajevnih skupnostih gornjega dela Baške grape in v Domu upokojencev v Podbrdu so pisno gradivo oblačili s svojimi spomini na delovno zagnanost, solidarnost, garaške napore, odpovedovanja, na nočno delo … Dolgoletni direktor Marjan Rejec je zapisal: »V tovarni so se izoblikovali izvrstni volnarji, ki so bili uspešni v zahtevnem konkurenčnem okolju. Škoda, da je zaradi propada panoge ogromno znanja šlo v nič.«

V filmu je pot TVI Bača prikazana skozi štiri poglavja: rojstvo, rast in zorenje, nitke in zanke ponosa ter slovo. Začenja se v prostorih medvojne italijanske vojašnice 27. decembra leta 1954, ko je bila izdana ustanovitvena odločba za tovarno volnenih izdelkov. Po petih letih je  opustila proizvodnjo lahkih športnih odej in se specializirala za  kamgarn, kvalitetno blago  pestrih vzorcev in barv iz čiste česane preje, po katerem je bilo veliko povpraševanje doma in v tujini. Tej usmeritvi je ostala zvesta do konca. V letu 1962 je bila že največji industrijski objekt v tolminski občini. V letih 1970 do 1975 je modernizirala opremo in razširila proizvodnjo ter dogradila nove proizvodne prostore, leta 1981 pa izvedla še zadnjo investicijo, novo predilnico. Nove hale so zrasle kar preko reke Bače. Na prehodu stoletja je v prizadevanju za preživetje omagala.

Tovarna se je odlično znašla v vlogi družbenega povezovalca in oblikovalca skupnosti. Pospešila je življenjski utrip Baške grape, za nekaj desetletij je zavrla odseljevanje. Z njeno pomočjo je bilo največ postorjenega v Podbrdu: gradnja vrtca, zdravstvenega doma, stanovanjskih blokov, asfaltiranje ceste. Podpirala je lokalna društva in šolo. Po njeni zaslugi je Podbrdo, nekdaj majhen kraj brez tekstilne tradicije, postalo znano v domovini in po svetu.

Dokumentarni film je v dobrem mesecu in pol zbral preko 3000 ogledov. Odzivi, ki jih prejema društvo, so izrazito naklonjeni, pa tudi čustveni. In zadovoljni, da ta industrijska dediščina ni pozabljena. Društvo še posebno veselijo medgeneracijski ogledi.

Film spremlja tudi istoimenska razstava, postavljena v prostorih društva v Podbrdu. Šest premičnih panojev je obogatenih z zgodbo tovarne in s fotografijami, osebnimi dokumenti, raznimi drobnimi orodji, ki so jih prinesli nekdanji delavci ter z ostanki preje in primerki blaga.

Tekst: Olga Zgaga

Foto: Alenka Zgaga